DPO On Demand

Všečkati ali ne všečkati – to je zdaj vprašanje

Sodišče EU je konec julija izdalo sodbo v zadevi Fashion ID (Sodba sodišče EU v zadevi C-40/17 z dne 29. julija 2019), ki je v svojih odgovorih sicer relativno logična, vendar se po obrazložitvi sodeč, kljub zadržanosti na več mestih tipa »s pridržkom preveritev, ki jih mora v zvezi s tem opraviti predložitveno sodišče«, SEU ne zaveda spletne realnosti mikro in malih podjetij v EU in negativnih posledic, ki jih bo ta sodba imela zanje.

Vsi se zavedamo, da pravo caplja za tehnologijo – pa naj bo ta strojna, digitalna, biološka ali družbena. Zato tudi vsi napori pisanja tehnološko nevtralnih predpisov. Težava nastane takrat, ko gnev pravne rigoroznosti nad tehnološko naprednimi giganti pade na navadne smrtnike – in to celo v duhu zaščite taistih navadnih smrtnikov. Ne vem, če se je potrošniška organizacija, ki je vložila tožbo zavedala, da pravzaprav sama sebi, svojim članom in drugim nevladnim organizacijam pljuva v skledo.

Takšne in drugačne Facebookove, LinkedInove, Youtubove, Instagramove, Pinterestove in še mnoge druge vtičnike mnogih drugih družbenih omrežij uporablja skoraj vsaka spletna stran iz zasebnega sektorja – in to z zelo tehtnimi razlogi (zakonitimi interesi, če želite, ker vsaj tem SEU s sodbo Fashion ID ni povsem naredila konca) – naj jih naštejem le nekaj:

  1. ker jim odzivnost, ki jo terjajo objave na teh kanalih, daje kredibilnost;
  2. ker omogočajo vizualizacijo njihovih idej in produktov;
  3. ker uporabniki pričakujejo njihovo prisotnost na teh kanalih;
  4. ker je tako enostavneje in hitreje - ne le za njih same, ampak predvsem tudi za njihove uporabnike;
  5. ker je stroškovno zelo učinkovito;
  6. seveda tudi, da si širijo krog publike, ki dejansko vidi njihove vsebine, s čimer si večajo prepoznavnost.

Razlike med vtičniki so predvsem v »invazivnosti« in »pričakovanosti« obdelave podatkov, ki jo njihova integracija omogoča ali dejansko izvaja. Pri večini vtičnikov ima uporabnik, ki jih namesti na svojo spletno stran, možnost prilagoditve njihove »intenzivnosti« in možnosti anonimizacije, kar pa za sporni »všečkaj« gumb vtičnik ne velja. Veliko vtičnikov, ne pa vsi, se uporablja v marketinške namene. Prav tako ni vsak marketinški namen že neposredno trženje komercialnih produktov, kar pravniki prepogosto radi pozabljamo, marketinška stroka pa nam prepogosto tega ne zna dovolj nazorno predstaviti.

Mehanizmi »lajkanja«, »endorsanja«, »šeranja« vsi delujejo na starem človeškem čustvu črednega nagona in »peer pressure«[1] učinku, ki ga danes s pridom uporabljajo v oglaševanju po vplivnežih (eng. »Influencer advertising«) – če te ni tam, ne obstajaš. V Franciji morda še gre, ker je »le« 68 % uporabnikov spleta hkrati tudi rednih uporabnikov družbenih omrežij, na Malti, kjer je takšnih kar 94 % uporabnikov, pa zagotovo ne. EU povprečje je sicer 76 %, s Slovenijo in Nemčijo skupaj pri repu na 72 %.[2] Če na tem mestu citiram še mantro povprečnega spletnega uporabnika po bibliji UX design-a »Don't make me think«[3], hitro lahko pridemo do zaključka – če ljudje ne bodo imeli gumba »všečkaj« integriranega v spletno stran in bodo morali pred klikom na gumb »všečkaj« klikniti ali prebrati še kaj drugega, tega preprosto ne bodo storili. Povprečen spletni uporabnik ne bo kliknil večkrat, kot je nujno potrebno, če pa že klikne, mora biti informacija vizualizirana in kratka – sicer je ne prebere preden klikne (klikne na slepo) ali še bolj verjetno ne klikne (pozornost mu uide drugam). Pa je šel lajk naše spletne strani rakom žvižgat.

EU povprečje spletnih uporabnikov, ki preberejo informacije za posameznike (t. i. izjave zasebnosti oz. Privacy policy) v celoti, je bilo v marcu letos le še 13 %, kar je 5 odstotnih točk manj kot v marcu 2015. Takšnih, ki priznavajo, da jih sploh ne preberejo pa je kar 37 % (6 odstotnih točk več kot leta 2015). Med razlogi, zakaj informacij o zasebnosti na spletu ne preberejo, uporabniki daleč najpogosteje navajajo, da so predolge (66 %) ali da so nejasne in nerazumljive (31 %), 17 % uporabnikom zadostuje že to, da so informacije zgolj objavljene, 15 % verjame, da jih bo zakonodaja ščitila v vsakem primeru, 11 % se ne zdi pomembno, da bi jih prebrali, 10 % pa je prepričanih, da jih upravljavci tako in tako ne bodo spoštovali.[4]

Na drugi strani pa je kar 56 % uporabnikov socialnih omrežij (kar je sicer 4 odstotne točke manj kot v letu 2015) že vsaj poskusilo spremeniti privzete nastavitve zasebnosti svojega profila, pri čemer se je kar 72 % zdelo to opravilo zelo ali precej enostavno (kar je sicer za 2 odstotni točk manj kot v letu 2015). Med 44 % tistih, ki nastavitev še niso poskusili spremeniti, jih je 29 % kot razlog navedlo, da zaupajo privzetim nastavitvam ponudnika, 27 % jih nastavitev ni znalo spremeniti, 20 % jih je navedlo, da niso zaskrbljeni glede deljenja svojih podatkov na spletu, 17 % jih ni vedelo, da je to sploh mogoče, 14 % pa je kot razlog navedlo pomanjkanje časa.[5]

Če se za trenutek vrnem nazaj na izgubljeni »všeček« in postavim v kožo na primer zavetišča za živali ali povprečnega slovenskega s.p.-ja, je moje vprašanje sodišču EU, ki bi moralo biti tudi eden zadnjih branikov konkurence: »Zakaj ste iz Luksemburga name, prevalili breme, ki bi ga morali nositi tehnološki giganti, za katere ste v Bruslju nenazadnje v Splošno uredbo zapisali tako visoke globe?«

Odgovor SEU na to vprašanje se skriva v 80. točki njegove sodbe v zadevi Fashion ID, v citatu katere sem za potrebe dokazovanja absurda sodbe besedilo »družba Fashion ID« nadomestila z besedilom »zavetišče za živali«: »Zdi se, da je zavetišče za živali s tem, ko je na svoje spletno mesto vstavilo tak gumb, vsaj implicitno privolilo v zbiranje in posredovanje s prenosom osebnih podatkov obiskovalcev njegovega spletnega mesta, z namenom, da bi izkoristilo to komercialno prednost, ki je takšno povečano oglaševanje njegovih izdelkov, pri čemer se ti postopki obdelave izvajajo v gospodarskem interesu tako zavetišča za živali kot družbe Facebook Ireland, ki ji to, da lahko razpolaga s temi podatki za svoje komercialne namene, pomeni zameno za prednost, ki jo ponuja zavetišču za živali.«

Prvič, Facebook vsem imetnikom FB strani ponuja enako »prednost« pri uporabi tega vtičnika, kar dejansko zares več ne pomeni prednost, ampak nujo njegove integracije na spletno stran[6]. Drugič, zavetišče za živali in druge nevladne organizacije na in prek svojih spletnih in FB strani ne »oglašujejo svojih izdelkov«, ampak širijo glas o pomembnih družbenih temah na različnih področjih življenja. Tretjič, Facebook si s podatki obiskovalcev spletne strani, ki niso kliknili »všečkaj« nima kaj pomagati pri »svojih komercialnih namenih«, razen tako, da analizira in optimizira integracijo tega in vtičnikov na splošno (njihovo vizualno podobo, njihovo pozicioniranje na spletnih straneh, njihovo geografsko relevantnost, ipd.).

Šele ko uporabnik spletne strani zavetišča za živali, ki je hkrati tudi registriran in vpisan uporabnik Facebooka, klikne »všečkaj«, bo Facebook imel kaj koristi od obiskovalcev spletne strani zavetišča »v svoje komercialne namene«. Šele v tem trenutku bo Facebook pod lastnimi splošnimi pogoji, s katerimi so se njegovi registrirani in vpisani uporabniki strinjali, v skladu z lastno politiko zasebnosti (ki jo je, spomnimo, v celoti prebralo le 13 % EU uporabnikov), ter privzetimi (44 % EU uporabnikov) ali naknadno spremenjenimi (56 % EU uporabnikov) nastavitvami zasebnosti in zgolj takšnim obiskovalcem spletne strani zavetišča za živali, ko bodo brskali po Facebooku, se povezovali s prijatelji in »všečkali« druge spletne vsebine, s pomočjo svojih sofisticiranih algoritmov prikazoval oglase veganskih izdelkov družbe XY, ki bo Facebooku za to plačala po prikazu ali kliku na oglas.

Edini razlog, zaradi katerega mora Facebook prejeti podatke, da lahko prikazuje vtičnik, je torej povsem tehnične narave – če ne bi bilo vtičnika, bi bil gumb neaktiven in nanj ne bi bilo mogoče klikniti z »učinkom všečkanja«. Rekli boste, pa saj je lahko navedena samo povezava do FB strani zavetišča. Pa mi povejte, kako bi kot registriran in stalno vpisan uporabnik Facebooka reagirali, če bi na spletni strani zavetišča za živali »všečkali« to spletno stran, z namenom, da jo bo videl tudi čim širši krog vaših prijateljev in bo kateri izmed njih morda vendarle brezdomnemu mucku ponudil topel dom, pa bi bili preusmerjeni na stran FB, kjer bi lahko všečkali, akhm, kaj že? Spletno stran zavetišča, objavo na spletni strani zavetišča, objavo na FB strani zavetišča, FB stran zavetišča? Morda proizvajalca veganskega medu, ki se vam je prikazal v desnem zgornjem kotu ali bi vmes raje rezervirali masažo, ki se vam je prikazala v pop-up oknu? O čem smo že govorili? Saj res o malem brezdomnem mucku in spletni strani zavetišča za živali. Naj na tem mestu postrežem še z enim statističnim podatkom, katerega kredibilnost je sicer vprašljive kakovosti, ker bojda prihaja od Microsofta: čas pozornosti povprečnega uporabnika interneta naj bi v letu 2015 padla pod vrednost, ki velja za zlato ribico[7]. Ko sem se nekoliko bolj poglobila v vprašanje dosega človeške pozornosti, sem, sicer neznanstveno, ugotovila, da ta vendarle ni tako slaba kot jo pregovorno pripisujemo zlatim ribicam. Nevro-raziskovalci s Princetonske univerze so na primer ugotovili, da človeška pozornost deluje po principu stroboskopa, kar človeštvu daje veliko evolucijsko prednost[8].

Kar želim poudariti je, da morajo biti gumbi socialnih omrežij tam, kjer so relevantni, in morajo imeti funkcionalnost, ki piše na njih. Všečkaj! Simpl ko pasulj - brez dodatnih informacij, traktatov in »preklikavanja« skozi različna obvestila. Če Facebook ali kakšen drug lastnik socialnih omrežij s svojimi produkti (vtičniki) pridobiva več podatkov, kot je to potrebno za njegovo storitev, mora ta ponudnik pri sebi nekaj spremeniti, ne pa njegovi šibkejši uporabniki, ki preko njegove platforme izvajajo gverila marketing, ker si drugačnega nikakor ne morejo privoščiti. Gumb »všečkaj« je tipičen primerek zniževanja stroškov in gverila (skoraj že content) marketinga, brez katerega mikro in mala podjetja in nevladne organizacije v sodobnem digitalnem svetu ne morejo preživeti, kaj šele da bi lahko konkurirale »velikim«. Utopično je pričakovati, da bo Facebook ali podoben velikan, spremenil svojo prakso zgolj zaradi »pritiska« malih uporabnikov.

S sodbo v zadevi Fashion ID je sodišče EU Facebooku in drugim digitalnim velikanom podarilo močno orodje za izkrivljanje trga, proti čemur naj bi se med drugim tudi borila Splošna uredba[9]. Odgovornost za zbiranje podatkov prek vtičnikov je preložilo na male, ki pa temu ne bodo kos, s čimer je vojna izgubljena preden se je sploh začela prva bitka. Edino upanje, ki ostaja, je preambula Splošne uredbe, ki je tu obravnavana sodba, sprejeta še na podlagi Direktive 95/46/ES, seveda ne upošteva, in prihajajoča t. i. e-Privacy uredba, na katero pa vendarle ne gre polagati preveč upov.

Tina Kraigher Mišič, univ. dipl. prav.,

Mnenje avtorice ne odraža nujno stališča Info hiše d.o.o.

[1] Slo.: »pritisk vrstnikov« ali »pritisk kolegov«.

[2] Podatki povzeti po poročilu o raziskavi, ki jo je naročila Evropska komisija Posebni Eurobarometer 487a, junij 2019.

[3] Slo: “Ne sili me k razmišljanju”. Steve Krug: »Don't make me think – A Common Sense Approach to Web Usability«.

[4] Podatki povzeti po poročilu o raziskavi, ki jo je naročila Evropska komisija Posebni Eurobarometer 487a, junij 2019. Pri navajanju razlogov, so vprašani lahko navedli več odgovorov hkrati.

[5] Podatki povzeti po poročilu o raziskavi, ki jo je naročila Evropska komisija Posebni Eurobarometer 487a, junij 2019. Pri navajanju razlogov, so vprašani lahko navedli več odgovorov hkrati.

[6] Ker algoritmi tega in drugih tehnoloških gigantov pri rangiranju spletnih strani upoštevajo število »všečkov«.

[7] Če vpišete v Google iskalnik “attention span of internet user”, se vrnejo številni zadetki, ki “raziskavo” povzemajo, vendar pa izvirnega poročila na spletu nisem uspela najti.

[8] https://www.princeton.edu/news/2018/08/22/spotlight-attention-more-strobe-say-researchers

[9] Glej zlasti točko 9 recitala Splošne uredbe.

Objavil/a

Info hiša